Ko govorimo o vključevanju, pogosto govorimo zelo splošno. O vrednotah. O raznolikosti. O priložnostih. A za nas ima vključevanje zelo konkreten obraz. To je obraz človeka, ki želi delati, prispevati, biti del kolektiva, pa mu sistem tega ne omogoča ali mu to otežuje. Zato je Vključen svet prešel meje projekta in postal zavod. Ker vključevanje oseb z invalidnostjo na trg dela ne sme ostati ideja ali projektna aktivnost. Postati mora dolgoročna zaveza.

V Sloveniji imamo ogromno sposobnih, izobraženih, motiviranih oseb z invalidnostjo, ki si želijo priložnosti. Ne posebne obravnave, temveč priložnosti. Dela, ki je prilagojeno, ne pa “zmanjšano”, manj vredno. Okolja, ki razume, da prilagoditev ni strošek, temveč investicija. Podjetja, ki razumejo, da vključevanje ni humanitarna gesta, ampak strateška odločitev. Trg dela se sooča s pomanjkanjem kadra, hkrati pa velik del potenciala ostaja neizkoriščen. Ta paradoks lahko rešujemo samo sistemsko.

Status zavoda pomeni, da tej temi dajemo težo, strukturo in kontinuiteto. Da bomo podjetjem pomagali razumeti procese zaposlovanja oseb z invalidnostjo, odpravljati strahove in predsodke, iskati konkretne rešitve ter graditi delovna okolja, kjer se vsak posameznik lahko razvija. Pomeni tudi, da bomo zagovarjali dostojanstvo dela, Ker delo ni samo vir prihodka, temveč občutek vrednosti, pripadnosti in enakovrednosti.

Vključen svet ni nastal zato, da bi govorili o vključevanju. Nastal je zato, da ga uresničujemo. Postati zavod je logičen korak v tej smeri, da od navdiha preidemo k sistemu in od dobrih namenov k trajnim spremembam. Verjamem, da bo družba napredovala takrat, ko bomo prenehali spraševati, ali je vključevanje potrebno, in začeli spraševati, kako ga lahko naredimo bolje.

Alenka Vidic Praprotnik,

direktorica Zavoda Vključen svet