V okviru iskanja in predstavljanja najboljših projektov na področju vključevanja ranljivih skupin tokrat izpostavljamo delovanje hrvaškega društva Udruga ZNAM. Gre za Združenje mladih in študentov z invalidnostjo Primorsko-goranske županije s sedežem na Reki, ki že od leta 2006 deluje kot neprofitna organizacija z jasnim ciljem: izboljšati položaj mladih z invalidnostjo v družbi in na trgu dela. Njihov pristop je celosten, saj razumejo, da se pot do kakovostne zaposlitve začne že v času študija, kjer nudijo ključno podporo pri mobilnosti in izobraževanju.

Ena izmed njihovih najučinkovitejših aktivnosti je zagotavljanje prilagojenega kombi prevoza za študente z invalidnostjo v sodelovanju z Univerzo na Reki. S tem neposredno odpravljajo fizične bariere, ki bi sicer marsikomu preprečile dostop do visokošolske izobrazbe. Poleg tega društvo aktivno izvaja programe profesionalne rehabilitacije, kariernega svetovanja in izobraževanj, ki so prilagojena potrebam tistih, ki so bili dlje časa neaktivni na trgu dela. Sodelovanje na Kariernih dnevih pa jim omogoča, da o možnostih zaposlovanja neposredno informirajo tako iskalce zaposlitve kot potencialne delodajalce.

Kljub takšnim svetlim primerom pa društvo opozarja na realne izzive, s katerimi se osebe z invalidnostjo še vedno soočajo. Diskriminacija, zakoreninjeni predsodki o nižji produktivnosti in neustrezna dostopnost delovnih mest so žal še vedno pogosti razlogi, da delodajalci raje plačujejo kazni zaradi neizpolnjevanja kvot, kot pa da bi dejansko prilagodili delovno okolje.

V društvu izpostavljajo, da bi morali delodajalci in celotna družba spremeniti perspektivo. Invalidnost ne pomeni nesposobnosti; nasprotno, vključujoča delovna okolja pogosto prinašajo bolj motivirane zaposlene in boljše poslovne rezultate. Dobri primeri, kot so KBC Reka ali mednarodni korporaciji IKEA in McDonald's, dokazujejo, da je s pravim pristopom in informiranostjo mogoče ustvariti okolje, kjer talent prevlada nad omejitvami.

Sporočilo, ki ga Udruga ZNAM pošilja odločevalcem in gospodarstvu, je jasno in močno. Za resnično inkluzijo niso dovolj le zakonske obveze, temveč je potreben premik k univerzalnemu oblikovanju družbe, ki bo dostopna vsem. Potrebno je več investirati v izobraževanje delodajalcev o razpoložljivih spodbudah ter zagotoviti sistemsko podporo od najzgodnejših stopenj izobraževanja naprej. Le s skupnim delovanjem, kjer zaposlovanje oseb z invalidnostjo postane standard in ne izjema, lahko zgradimo moderno in odgovorno skupnost, v kateri ima vsak posameznik priložnost za dostojno delo.